Nevladniško življenje je pisano, pestro, obsega marsikaj. Nevladne organizacije tudi same sebe dojemajo različno – ene so bolj ljubiteljske in delujejo na popolnoma prostovoljni ravni, medtem, ko so druge že bolj profesionalizirane, do mere, ko imajo zaposlene. A ne glede na to, se lahko zapletejo v številne zanke – nekaj smo jih opredelili in zanje poskušali najti rešitve.
Dela samo upravni odbor, ne vsi člani
V organizacijah prihaja do stanja, ko se člani in pripadniki čutijo “poklicani” za izvajanje določenih nalog samo, če so zanje neposredno zadolženi (izvoljeni, dobijo mandat, nalogo ali zadolžitev). Npr. če so člani upravnega ali kateregakoli drugega odbora / telesa, ki je v organizaciji formalno določeno. V nasprotnem primeru stojijo ob strani, se ne vključujejo dejavno in “čakajo”, da bodo določeni. Prihaja tudi do tega, da ostali, ki niso neposredno “postavljeni” za izvajanje nalog, sicer priskočijo na pomoč, vendar to razumejo kot osebno uslugo nekomu, ne pa kot njihov prispevek k lastni organizaciji. Prav tako s strani “formalno” postavljenih lahko prihaja do tega, da niti ne želijo, da bi se kdo drug ukvarjal z nalogami, ki so bile (po funkciji) dodeljene njim.
Kako ukrepati?
Ukrepamo lahko samo, če takšno stanje sploh koga moti ali pa moti zadostno število ljudi, ki si spremembe sploh želijo. Pogost način izražanja nezadovoljstva je zgolj gostilniško godrnjanje nevključenih, da vodstvo itak o vsem samo odloča in drugih ne spusti blizu ali obratno – s strani vodstva / določenih, da ostali nič ne delajo. Ne ena ne druga strategija ponavadi ni uspešna pri preseganju zatečenega stanja, prej obratno – vodi v konflikte.
Če pa zares želimo ukrepati, je smiselno slediti naslednjim korakom:
- korak: Opredelite, kaj je zares problem: ali vodilni resnično ne želijo, da bi se drugi “vmešavali” v njihove naloge ali pa gre morda za napačno interpretacijo tega.
Gre morda za to, da je to že tradicija in da je to vedno bilo tako in niti ne znamo drugače. Gre za to, da se člani in drugi ne počutijo dovolj pripadni organizaciji oz. se ne čutijo “povabljeni” k aktivnemu sodelovanju. Iskren odgovor na ta vprašanja bo nakazal tudi pot k reševanju te zanke. Vsekakor lahko omogoči sodelovanje širšemu krogu ljudi vodstvo organizacije, medtem ko morajo “nevključeni” za to pokazati interes, dati pobudo in konstruktivno sodelovati, ko / če jim je to omogočeno. - korak: Preglejte ali celo pripravite letni plan.
Znotraj letnega plana določiti dogodke in ekipe sodelujočih. Na tak način k obstoječim sodelujočim dodati nove. Pozor: novih sodelavcev ne smemo vključevati zgolj v naloge, ki so za ostale manj zanimive, “ki ostajajo”, pač pa enakomerno v vse aktivnosti. - korak: Opredelite nove vloge in naloge.
Vključevanje “novih” članov operativnih timov pa ne sme biti zgolj na papirju oz. zgolj formalnost. Če si zares želimo sodelovanja, potem je potrebno z njimi doreči njihove zadolžitve, pa tudi moč vplivanja na potek aktivnosti. Če zgolj opravljajo, kar jim je naloženo, ali pa če nimajo nobene moči vplivanja na potek, potem nismo opravili svoje naloge. - korak: Evalvacija – spremljanje: ob vključevanju novih je smiselno, da se jim zagotovi nek način spremljanja tega vključevanja.
Oblike so lahko različne, ne gre pa za nadzor, pač pa za podporo in za odpiranje prostora, da se v projekt vnašajo nove, njihove ideje. To se lahko izrazi v sestankih operativnega tima, v mentorstvu, v pisni ali ustni sprotni evalvaciji ali refleksiji poteka. - korak: Skrb za trajnost: ni dovolj, da takšno aktivnost izpeljemo enkrat ali pa samo eno leto, nato pa znova zapademo v ustaljene oblike.
Če smo se odločili, da želimo naše delovanje spremeniti, potem je dobro, da to opredelimo tudi v pravnih aktih, kot je statut ali pravilniki delovanja.