Skoči na vsebino

Turistično in kulturno društvo Naše gore list

»Ne ljubiš, česar ne poznaš.«

Dušica Kunaver, predsednica Društva Naše gore list, je zbiralka ljudskega izročila ter kulturna publicistka od leta 1987. Društvo Naše gore list nosi ime, ki veliko pove o naklonjenosti in vezanosti društva na domačo zemljo in na naše krajih. Izdalo je številne knjige in publikacije na temo slovenskega ljudskega izročila pa tudi pripomočke in priročnike za učenje angleščine, saj ni turizma brez znanja jezikov.

Letos društvo praznuje peto obletnico. Predsednica društva poudarja, da ljudska dediščina ni dediščina preteklosti, temveč dota prihodnosti. Z življenjsko modrostjo pravi, da je korona prinesla tudi nekaj pozitivnih učinkov. Kar se dela v društvu tiče, so predavanja o ljudski dediščini prenesli na splet, s čimer so jih približali zainteresirani javnosti s celotnega področja Slovenije. Za predsednico društva je v minulih letih in desetletjih veliko predavanj po vrtcih, šolah in tudi domovih za starejše po Sloveniji, zato je krajšo, spletno pot do poslušalcev z veseljem sprejela.

Poudarja, da vidi priložnosti v povezovanju in da tudi zanimanje za ljudsko dediščino raste. Na Facebooku je društvo med koronačasom odprlo stran Dušica pripoveduje, kjer so potekala pripovedovanja ljudskih pravljic. V vsaki ljudski pravljici je nek nauk, sporočilo, še pravijo. Dušica Kunaver pa dodaja, da smo kot narod obstali prav zaradi ljudskega izročila. Šege, ki jih je ohranjala starosvetna slovenska vas, zanjo niso nekaj prebranega iz knjige, saj jih je sama doživela, zato neposredni stik ter znanje ljudske dediščine preden se izgubi z veseljem predaja naprej.

Stičišče Središče se je poletnega avgustovskega dne srečalo s predsednico ter članicama Društva Naše gore list in z veseljem spoznalo živahno delovanje društva in njihove ideje za v bodoče.

Kakšno je poslanstvo vaše organizacije (na kak način bogatite skupnost) in kaj ste v lanskem letu počeli?

Naše poslanstvo je ohranjanje ljudskega izročila, ampak res ljudskega. Vprašati pa se moramo, kaj ljudsko pravzaprav je. Tako se ustavimo sredi 19. stoletja. Ljudska pesem je npr. tista, pri kateri je ljudstvo avtorja pozabilo. Avtor je torej neznan, pesem je šla »od ust do ust« in se ohranila v več različicah. Ko pa postane prisotna pismenost, t. j. nekje v 19. stoletju, pa pesmi niso več ljudske, temveč kvečjemu ponarodele. Zanima pa nas vse, kar je ljudskega, tudi obrti.

Skupnost želimo bogatiti s knjigami in predavanji – prirejamo kulturne dneve po šolah, obiske domov za ostarele, vrtcev … Tudi društva kmečkih žena so aktivna in imajo plemenito poslanstvo pri ohranjanju ljudskega izročila.

V društvu pa se ukvarjamo tudi z angleščino, vendar tudi v sklopu turizma, tako da vse skupaj sovpada, saj turizma ni brez angleščine. Angleščina je najlažji jezik na svetu in osvaja s svojo preprosto temeljno slovnico. Pripravljamo obšolsko gradivo, ki žal ne pride v šole, je pa po novem v sistemu Katis.

V lanskem letu smo izdali knjigo Čar gozda, ki smo jo izdali s pomočjo Zavoda za gozdove ter Turistične zveze Slovenija, zato je knjiga lepša, kot bi si jo lahko privoščilo naše društvo samo. Izdali pa smo tudi Slovenske svetovne znamenitosti v ljudski dediščini, ki bi jih radi ponatisnili. Vsi poznamo tematiko, samo ozaveščena ni: najstarejše vozilo na svetu, panjske končnice kot vrh slovenskega ljudskega slikarstva, kozolec v samem vrhu ljudske gradnje … Izdali pa smo tudi angleščino v treh korakih. Veliko se je dogajalo, pripravljali smo knjige, imeli smo predavanja in še mnogo drugega.

 

Na katere dosežke vaše organizacije ste najbolj ponosni?

Najbolj smo ponosni na knjige. Knjige so nekaj trajnega, zato smo v društvu ponosni na izdajanje knjig. Vsi vemo, da je v današnjih časih izdajati knjige o slovenskem ljudskem izročilu kar trd oreh in na to smo najbolj ponosni. Pa seveda tudi na lep sprejem ljudskega izročila in na res lep odziv na predavanjih.

Kdo so obrazi vaše organizacije in kako doprinašajo k izvajanju vaših aktivnosti?

Imenovala bi predvsem mag. Marjo Černelič in Katjo Škrabar. Z Marjo, ekonomistko in sociologinjo, sva sodelovali že prej, Katja, organizatorka prireditev, pa je moja nekdanja učenka. Povezale smo se in odlično sodelujemo tudi z uporabo prednosti novih tehnologij.

 

Kaj so vaša najpomembnejša spoznanja na področju, na katerem delujete?

Najbolj optimistično spoznanje je, da zanimanje za ljudsko narašča in ne več upada. Tudi z raznimi akcijami, npr.: »jem slovensko«, »domača peka« … Na ta, sicer preprost, način se poudarja, da je domače dobro. Tudi korona virus je v vsej svoji tragiki nekako obrnil turiste v domače kraje, kar je tudi voda na naš mlin. Turisti pa so čedalje bolj zahtevni, hočejo doživeti nekaj več. Zanima pa jih tudi staro – kako se npr. kruh peče po domače, od kod se nahaja zmaj v grbu ipd. Sem optimistična, saj je tok naše dobe bolj usmerjen v ljudsko, kot je bilo videti pred nekaj časa. Včasih sem imela namreč občutek, da smo bolj zaplavali v druge, tuje vode – kot anglistki so mi včasih kazali šolske proslave v angleščini. In to v slovenski šoli

 

Koga vabite v svoje vrste in kaj lahko pri vas počne?

Predvsem si želimo pridobiti mladino. Kakršna je mladina, taka je domovina. Vse doslej smo bili zelo usmerjeni v šole. Če greš v razred, nagovoriš tiste otroke. Če pa nagovoriš tudi učitelje, veš, da bo to posredoval učencem še deset let … Predvsem osnovna šola je tista, ki je še odprta za sprejemanje naših vsebin. Res lepe izkušnje imamo v šolah.

 

Kaj lahko ponudite drugim organizacijam in kaj je tisto, kar bi od drugih organizacij sami potrebovali?

Ljudsko znanje v vsako stroko – težka industrija je namreč zrasla iz kovaštva, tekstilna stroka iz vaškega predilstva in tkalstva … Če se tega zaveda direktor, bo oplemenitil, obogatil osnovno dejavnost. Vse stroke so namreč nastale iz ljudskega znanja tako ali drugače. To znanje lahko ponudimo.

Od drugih pa pričakujemo pozornost … Ogromno je odvisno od vodilnih in direktorjev. To se kaže že pri poslovnih in drugih darilih. Treba je pobrskati po domači, slovenski izbiri. A mladih ne smemo kriviti, če jim nismo nič povedali in jih v tem oziru nismo izobrazili. Mislim, da bi moralo biti v obveznih učnih programih več slovenskih vsebin. Če ne drugače, daš s tem učencem tudi ponos in zavedanje.

 

Kje se vidite čez 3 ali 5 let in kako vam pri tem pomaga Stičišče Središče?

Zelo si želimo povezovati s Stičiščem Središčem. Že vaše ime mi je všeč, pa tudi, da se začnemo Kranjci končno povezovati med sabo. Prisrčno se vam zahvaljujem za vašo pozornost našemu društvu.

V društvu vidimo, da je prednost in prihodnost v povezovanju ter skupnem prizadevanju, da bi se domače vsebine ohranile v domačem kraju. V vašem delu vidim prizadevanje in povezovanje, ki bo gotovo obrodilo dragocen sad.

Društvu Naše gore list pa čez nekaj let želim čim več knjig in predavanj. Želim si, da bi čim več tega tudi osebno rada izrazila na kakršen koli način – ali v knjigah, predavanjih ali preko spleta, vse to, kar sem v vseh teh letih raziskovanja sama spoznala, in to, kar v Društvu Naše gore list z zagnanostjo gojimo.

 

Turistično in kulturno društvo NAŠE GORE LIST
Mesesnelova 8, 1210 Ljubljana – Šentvid
dusica@kunaver.com

Spletna stran Naše gore list

▶   Miklova Zala (Babica Dušica pripoveduje)