Skoči na vsebino

Društvo za medgeneracijsko sodelovanje Sinica

Pogovarjali smo se z gospo Joži Kokalj, predsednico Društva za medgeneracijsko povezovanje Sinica, ki je partner Stičišča Središče. Seznanite se z delovanjem društva, poslanstvom ter mislimi, ki jih je Joži delila z nami.

Kakšno je poslanstvo vaše organizacije (na kak način bogatite skupnost) in kaj ste v lanskem letu počeli?

V lanskem letu sem v okviru Društva za medgeneracijsko povezovanje Sinica izvajala program Šivankarice predelujemo oblačila in tekstil, ki se kopiči v domačih omarah ter socialno-humanitarni program, ki je namenjen ranljivim skupinam. Vsi moji programi so namenjeni občankam in občanom Domžal, seveda pa tudi prebivalcem drugih občin.

Pri svojem delu v okviru delovanja Društva Sinica sem namreč opazila, da doma moje tečajnice pogosto hranijo oblačila svojih babic, ki jim predstavljajo dragocenost. Jaz pa v njih ne vidim le oblačil, temveč tudi blago. Blago pa proizvajajo tekstilne tovarne, ki pri tem uporabijo veliko barv in raznih kemikalij, obenem pa porabijo veliko pitne vode. Pitna voda pa naj bi bila po mojem mnenju najprej za ljudi, šele nato za kaj drugega. Potrebno pa je poudariti, da tudi po barvanju tekstila ostane veliko snovi, ki so za naravo škodljivi.

Svoje poslanstvo torej vidim v tem, da osveščam, da uporabimo tekstil, ki ga hranimo doma. To je moja drobna pikica in prispevek k zmanjševanju. Upam, da s tem vendarle dosežem nek učinek, saj navdušujem tudi svoje tečajnice, da uporabijo to, kar imajo v omarah in ne tečejo takoj v trgovino kupovati novega blaga. S kupovanjem namreč še dodatno vzpodbujamo proizvodnjo novega tekstila.

Poslanstvo pa vidim tudi v tem, da tečajnice naučim, kako se na tradicionalni način nariše kroj oblačila. Tako so včasih delale naše prababice, ko so srajce, hlače, plašče ali druge kose položile na papir in jih obrisale. Tako so poskrbele, da oblačilo ni bilo ne premajhno ne preveliko. To znanje se je prenašalo od ženske do ženske, iz generacije v generacijo.

Moje delo in delovanje Društva Sinica pa predstavlja tudi doprinos k samooskrbi z oblačili in z ostalimi izdelki za dom. S šiviljskim znanjem si lahko sami izdelamo posteljnino, prešite odeje, zavese, vikend oblačila ter oblačila za na počitnice …

 

Na katere dosežke vaše organizacije ste najbolj ponosni?

V prvi vrsti, da sem se opogumila in se prijavila ter udeležila prvega startupa Zavoda Cene Štupar, ki je bil namenjen mladim. Rekla sem si, nič, bom pa mlada po srcu. Bilo nas je nekaj čez 100 udeležencev, le nekaj nas je bilo starih čez 50 let, ostali so bili vsi mlajši.

Ponosna sem, da od leta 2017 dalje vsako leto izvajam programe za socialno-humanitarne skupine, v tem letu sem celo leto sodelovala z Zavodom Šentprima pri usposabljanju in rehabilitaciji ranljivih skupin na delovnem mestu. Veliko pa mi pomeni tudi, da je Časopisno podjetje Delo v svojih prilogah objavilo članke o delu Društvu Sinica.

Ponosna sem tudi na to, da sem bila samozaposlena. Ni bilo vedno lahko, včasih sem delala popoldne in tudi ponoči, da sem lahko stranki zjutraj sešito dala iz rok. Včasih je bila stiska s časom, to mi je ob drugih obveznostih jemalo energijo. Spomladi in jeseni je bilo veliko dela, v času dopustov pa skoraj nič. Pretežno sem oblačila popravljala, seveda pa tudi izdelovala nova.

Velik dosežek pa je tudi to, da sta me Alenka Blazinšek Domenis in Jože Gornik izbrala in me vključila v svoj projekt Stičišča Središče in da zdaj sodelujemo.

 

Kdo so obrazi vaše organizacije in kako doprinašajo k izvajanju vaših aktivnosti?

Obrazi in navdih so tudi moje tečajnice, ki s svojimi vrednotami, načeli in ustvarjalnim delom doprinesejo k delovanju društva. Sama sem predsednica Društva Sinica in sem vodja izvajanja programa predelava oblačil in tekstila. S Stičiščem Središče pa sem pridobila še nekaj pomoči in sodelavcev.

Moj navdih pa je še vedno tudi moja učiteljica iz srednje šole za praktični pouk. Obiskovala sem namreč ljubljanski Center strokovnih šol, smer Poklicna oblačilna šola, ki je bil triletni program. Imeli smo prakso ne le v šoli temveč tudi v državnih podjetjih in pri privatnikih. Učiteljica nas je vzela pod svoje okrilje, naučila pa nas je tudi skrbno delati z blagom in z njim ne razsipati. Tudi ostanke, ki so ostali po krojenju, smo porabile – za podloge, žepovino idr. Znala nam je tudi dobro pokazati in svetovati, kar danes prenašam na svoje tečajnice in si želim, da bi jih bilo čim več.

 

Kaj so vaša najpomembnejša spoznanja na področju, na katerem delujete?

Najprej sem se srečala z mnenjem nekaterih, da oblačila v omarah niso več uporabna. To sem ugotovila v raziskavi s startupa, v večini pa so bili anketirani navdušeni nad ponovno uporabo in nad mojo idejo, da bom to izvajala. Pri tečajnicah, ki so prijavljene na Zavodu za zaposlovanje, pa sem ugotovila, da so nekatere zelo motivirane in bi zelo rade prihajale na tečaj, a imajo različne omejitve, tudi od doma. Omejuje jih morda le en avtomobil v družini, morajo morda prositi domače za prevoz, slabe javne prometne povezave. Sedež društva in šivalnica se nahajata v Dragomlju, torej v LPP območju, a k meni prihajajo tudi iz drugih koncev, kjer pa LPP-ja ni.

Kot sem že omenila, je koristno izhajati iz blaga, ki je že doma, da ni treba kupovati na novo. Včasih pa je veljalo, da je ceneno, kar je ponošeno oz. že bilo nošeno. Prav tako so se zdela cenena podarjena oblačila. Zdaj ni več tega, to mnenje je preseženo. K temu so pripomogle trgovinice ponovne uporabe.

 

Koga vabite v svoje vrste in kaj lahko pri vas počne?

Vabim različne skupine ljudi: imela sem na tečaju osnovnošolke in osnovnošolce, tudi družine so že prišle, pa babica z vnučkom. Sodelovala sem tudi z domžalsko Univerzo za tretje življenjsko obdobje. Študentk ni bilo toliko, bila pa je ena študentka medicine iz Dragomlja, s katero se prej nisva poznali, ki se je z humanitarno-medicinsko ekipo leta 2018 odpravila na Madagaskar. Izdelovale so puščice in toaletne torbice, ki lahko služijo tudi shranjevanju zdravniškega pribora. Na ta način so z izdelovanjem in prodajanjem zbirale denar za odpravo.

Do lanske jeseni sem imela pretežno tečaje predelave oblačil, tudi v Večgeneracijskem centru Skupna točka Vrhnika, kjer je vsaka tečajnica delala tisto, kar je želela in potrebovala. Lani pa sem na Zavodu Cene Štupar pričela s tematskimi tečaji: šestkrat smo se dobile na štiriurni delavnici in izdelale nahrbtnik, januarja in februarja pa so tečajnice krojile in šivale krilo na balon. V marcu naj bi se začel tečaj kratkih in dolgih hlač, ki pa je preložen zaradi trenutne situacije. Bo pa kmalu na voljo tudi šesturna delavnica krpanja.

 

Kaj lahko ponudite drugim organizacijam in kaj je tisto, kar bi od drugih organizacij sami potrebovali?

Lahko nudim coworking, oddam prostor mirnim, majhnim skupinam, svetovanje ter uporabo mojih šivalnih strojev. Lahko tudi izvajam tečaje v prostorih drugih organizacij. Poleg šiviljskih delavnic pa prirejam tudi delavnice izdelovanja različne vrste venčkov ter izdelavo cvetja iz različnih materialov, kot so papir, blago, drevesni listi … Pri izdelavi venčkov ne uporabljam kupljenih obodov, temveč pokažem, kako lahko sami izdelamo obod iz odvečnih reklam in časopisa. Pri izdelavi voščilnic in čestitk pa ne uporabljam štempiljk in matric, temveč uporabim ostanke blaga, krpice in nitke, ki jih prišijem na papir. Tako tudi moje voščilnice in čestitke nosijo pečat šivanja in se v tem razlikujejo od drugih.

Potrebovala pa bi dodatne roke pri krojenju in šivanju (smeh), pa tudi pri organizaciji aktivnosti. Pripravljena sem sodelovati z društvi in drugimi organizacijami, če imajo idejo in željo, da doprinesem s svojim znanjem krojenja in šivanja. Vesela pa bi bila tudi sodelovanja z njimi, pa tudi, če bi moje delo posneli s kamero ali s telefonom, da bi potem oblikovali videe. Seveda pa sem tudi za drugo povezovanje z organizacijami in seveda tudi za povečanje članstva v moji ekipi, če bi se oseba videla v stvari, ki jo počnemo, da bi s tem dihala in da bi jo naše področje tudi veselilo.

 

Še eno aktualno vprašanje: ker smo v tem času, ko nas je virus prisilno zaustavil, da smo predvsem doma, me zanima, kako bo kriza vplivala na vaše delo s tečajnicami?

Mene je tega kar malo strah, ne toliko strah okužbe, ker seveda smo delo s tečajnicami prekinile, temveč predvsem kako nadaljevati. Beremo, koliko časa virus preživi na zraku in površinah, ob tem se sprašujem, kako vedno znova razkuževati šivalnico v praktičnem smislu in da mi to ne bo vzelo volje. Tudi nadaljevanje leta 2020 ne vem kakšno bo. S tečajnicami smo namreč med tečajem skoraj na intimni razdalji, ko jim na primer pokažem, kako naj blago položijo na šivalni stroj, kako naj zastavijo vbod ipd. Če tega v prihodnje ne bom smela, me je groza, sem pogorela. Možnost pa vidim v vnaprej posnetih videih, ki sem jih že omenila, ter v tečajih na daljavo preko video konference. V tem primeru bi mi tečajnice prej sporočile, kaj bi delale, da bi si to prej pripravila in da bi potem prenos znanja v živo na daljavo dobro in učinkovito potekal. Želela bi si tudi slišati priporočene zaščitne ukrepe npr. na delovnih strojih in pripomočkih, da bi se lahko v društvu že vnaprej pripravili in ne čakali, da bo konec karantene, a v medijih žal tega še nisem zasledila. Izzivov za prihodnost nam v Društvu Sinica torej prav gotovo ne manjka.

Kontaktni podatki:
Društvo Sinica
Društvo za medgeneracijsko povezovanje Sinica
Dragomelj 101A, Domžale
   068602136
 sinica.jozi@gmail.com

 drustvo-sinica.eu
  Predelava oblačil in tekstila Sinica