Spodnji prispevek je pripravil Matija Šuklje je za mrežo NVO-VID, ta in podobni članki pa so namenjeni boljšemu razumevanju terminov na področju digitalnih tehnologij, ki se tičejo vsakega izmed nas.
Najprej naj povemo, da so v praksi FOSS (Free & Open Source Software), odprta koda (Open Source Software) in prosto programje (Free Software) vsi termini, ki opisujejo istovrstno programje. Gre torej za sopomenke.
Da je nek računalniški program prosto programje, mora uporabniku zagotavljati naslednje pravice:
- pravico, da program prosto uporablja za kakršen koli namen;
- pravico, da prosto preuči, kako program deluje – za ta namen, mora biti na voljo izvorna koda;
- pravico, da program prosto prilagodi svojim željam in potrebam – tudi za ta namen mora biti na voljo izvorna koda; ter
- pravico, da program in svoje spremembe na njem prosto širi naprej.
Čeprav je to pogosto, ni nujno, da je prost program tudi brezplačen. Tržijo se namreč lahko še vedno razne storitve kot so podpora ipd., le licenca sama po sebi ne sme biti plačljiva. Licenca je skupek pravic, ki jih imetnik pravic daje uporabniku programa.